po dolgi zimi, poletni suši in rekordnim temperaturam, se je poletje začelo počasi poslavljati. vedno sem rekla, da je po "velki meši" konec lepega. vsako leto me dejstvo, da moram obuti nogavice in obleči pulover, spravi v slabo voljo. spominja me na dni, ko sem morala ponovno sesti v šolske klopi in zaključiti s počitnicami za naslednjih deset mesecev. ne maram takšnih hladnih juter. take dni se spominjam česa vsega poletnega letos nisem obleklo ali obula in postanem nervozna, saj je poletje zopet odbrzelo mimo mene, ne da bi izkoristila celoten potencial v omari. pa ne zato, ker bi imela tako veliko izbiro, ampak zato, ker se mi enostavno zdi, da ni dovolj priložnosti obleči tisto čudovito oblekico, ki pokaže preveč kože, da bi jo lahko oblekla kamorkoli in kadarkoli. na dopustu nisem bila, tako niti s kufra nisem obrisala prahu, kaj šele da bi vsaj njemu privoščila druženje s poletnimi oblekicami, majčkami in sandali.
in ko si je po dolgem in vročem poletju potrebno zopet obuti nogovice in zaprte čevlje bi najraje zajokala, saj me vse tišči in žuli in mi nikakor nič ne paše. hočem nazaj moje japonke in sandalčke, ki niso imeli priložnosti dati vsega od sebe to poletje. pa novo krilce, ki sem ga kupila, pa ga nisem imela priložnosti obleči.
ni mi všeč ta občutek. ne vem ali zato, ker vem, da se poslavlja poletje in se pričnejo hladnejši dnevi, ali zato, ker me preveč spominja na začetek šole. ko se zjutraj peljem s kolesom v službo je isto kot takrat, ko sem se vozila s kolesom v šolo. takšno vreme ima okus po šoli. in čisto nič mi ni všeč.
