bogata jesen-FOTO

sicer se bojim, da se bo moja slutnja uresničila, a morda letos ne bo več tako lepe sobote kot je bila danes. no, vsaj kar se vremena tiče. sicer so lahko tudi zasnežene sobote lepe, ali pa deževne, ko lahko poležavaš, poslušaš glasbo, opazuješ dežne kaplje... a vseeno imam raje sonček. danes sem se zopet spogledovala z njim-no, bolje rečeno se je fotoaparat spogledoval z njegovimi "produkti".
letošnja jesen je nenavadno bogata. ko so vsi govorili o ekstremni vročini in suši si niti predstavljala nisem, da je narava sposobna takšnih preobratov.
zgleda, da tudi gozdovi ne skoparijo s plodovi narave... znanka nas je razveselila s košaro jurčkov.

 pisano grozdje bo sicer potrebovalo še malo nežnosti s strani sonca, a nekaj grozdov je že prijetno sladkih, da o hruškah sploh ne zgubljam besed. čebele se pridno sladkajo z njimi in si nabirajo zaloge za zimo.

jablane imajo prešibke veje, da bi lahko same držale obilen sad.

še naš kuža uživa v domačem sadovnjaku. obožuje namreč jabolka, pa tudi drugo sadje mu je všeč..

letos je pojedel tudi veliko malin, ta pa je ostala zame, najprej za slikanje, nato za sladkanje.

pod težo plodov se steblo feferona kar upogiba. le kaj vse znajo vrle gospodinje ustvariti iz tega daru narave?

 tale rožica pa je poosebitev jeseni-vsaj kar se barv tiče :)

 paradižniku se že pozna konec sezone, saj zelenih listov skorajda ni več, a se sladki plodovi ne dajo motiti in še naprej pridno zorijo.

 tako čudovit pa je cvet zdravilne hermelike.

štiriperesna deteljica. tole sem pustila rasti naprej. morda pa bo komu prinesla srečo, ali pa vsaj veselje, če jo bo našel.

buče-zaščitni znak jeseni.

domače ameriške borovnice se bodo morale še malo posončiti, da bodo dosegle pravo sladkobo.

kutina-eden redkih plodov, ki še ne zori. kar nekaj časa bo še  treba počakati, da se bodo sadeži obarvali rumeno in bodo pripravljeni na predelavo.

pravijo, da kopriva ne pozebe. bomo videli, če bo spomladi tako privlačna kot sedaj.

jajčevec ali malancana-kar sije v temno vijolični oblekci in čaka, da se spremeni v okusen obrok.

za konec pa še zapeljiva hruška, ki se zdaj zdaj ne bo mogla več upirati gravitaciji.

okus po šoli

po dolgi zimi, poletni suši in rekordnim temperaturam, se je poletje začelo počasi poslavljati. vedno sem rekla, da je po "velki meši" konec lepega. vsako leto me dejstvo, da moram obuti nogavice in obleči pulover, spravi v slabo voljo. spominja me na dni, ko sem morala ponovno sesti v šolske klopi in zaključiti s počitnicami za naslednjih deset mesecev. ne maram takšnih hladnih juter. take dni se spominjam česa vsega poletnega letos nisem obleklo ali obula in postanem nervozna, saj je poletje zopet odbrzelo mimo mene, ne da bi izkoristila celoten potencial v omari. pa ne zato, ker bi imela tako veliko izbiro, ampak zato, ker se mi enostavno zdi, da ni dovolj priložnosti obleči tisto čudovito oblekico, ki pokaže preveč kože, da bi jo lahko oblekla kamorkoli in kadarkoli. na dopustu nisem bila, tako niti s kufra nisem obrisala prahu, kaj šele da bi vsaj njemu privoščila druženje s poletnimi oblekicami, majčkami in sandali.
in ko si je po dolgem in vročem poletju potrebno zopet obuti nogovice in zaprte čevlje bi najraje zajokala, saj me vse tišči in žuli in mi nikakor nič ne paše. hočem nazaj moje japonke in sandalčke, ki niso imeli priložnosti dati vsega od sebe to poletje. pa novo krilce, ki sem ga kupila, pa ga nisem imela priložnosti obleči.
ni mi všeč ta občutek. ne vem ali zato, ker vem, da se poslavlja poletje in se pričnejo hladnejši dnevi, ali zato, ker me preveč spominja na začetek šole. ko se zjutraj peljem s kolesom v službo je isto kot takrat, ko sem se vozila s kolesom v šolo. takšno vreme ima okus po šoli. in čisto nič mi ni všeč.

sreča

dilema o svobodi nožnih prstov me je pripeljala do ugotovitve, da svoboda pravzaprav pomeni popolnoma razgaljena stopala, ki jih ne tlačimo v nogavice, niti prevezujemo s paščki, ampak jih gole postavimo na mehko, nepokošeno travo, ki nežno žgečka prste in se nagajivo mota okrog gležnjev. nemudoma sem se odločila, da teorijo preizkusim še v praksi. uživala sem, ko so se moja razgaljena stopala sprehajala po mehki, temno zeleni travi...korak je bil lahkoten in uživala sem ob pogledu na bele marjetke, rumene cvetove regrata ter tu in tam že regratove lučke. ko zagledam regratovo lučko se ne morem upreti, da je ne bi utrgala, pridržala pred usta in na vso moč pihnila. kako uživam, ko se majhni padalci naprej sunkovito dvignejo, nato pa počasi jadrajo, dokler ne dosežejo tal. tam bodo počivali in nato bo iz njih zrasel nov regrat. morda bo nekomu okusna solata, prijeten cvet, ki bo gostil čebele in metulje, ali pa bo počakal name, da utrgam regratovo lučko in dam življenje novim raslinam. in ko sem se takole igrala z regratovimi lučkami in s pogledom spremljala kam bodo padli padalci, mi je regratovo seme pokazalo nekaj fantastičnega. padlo je namreč v šopek deteljic.

pa ne kakršnihkoli, ampak v šopek štiri in pet peresnih deteljic. nisem si mogla pomagati in sem jih trgala. kaj trgala, kar grabila sem jih, da mi katera ne bi ušla. tako navdušena in srečna sem bila. in hitro sem odhitela po knjigo in časopisni papir. lepo sem jih razporedila in jih dala sušit. naštela sem 11 štiriperesnih in 12 petperesnih deteljic. in vse to na enem samem mestu. sicer pogosto najdem večperesne deteljice, ampak to pa je definitvno rekord, da sem jih našla toliko na enem mestu.

in potem se vprašam: ali štiriperesne deteljice prinašajo srečo, ali pa je dovolj velika sreča že, da jo najdeš?

ali pa sreča sploh ni povezana z deteljicami? ah, kdo bi vedel...le, da smo srečni!

svoboda nožnih prstov

tako zelo sem si želela pomladi in toplih dni. ne maram zimskih škornjev, ki itak niso nepremočljivi, če pa so, pa se jim ne reče škornji, ampak gojzerji in tehtajo vsaj dvakrat preveč, da bi jih lahko normalno nosil. in tako so moje noge končno dočakale svobodo. temperature so se dvignile in tudi mojim nožicam je postalo vroče, zato so z največjim veseljem smuknile iz nogavic. hja, preden pa se začne sezona japonk, sandal, natikačev itd., pa se začne sezona doslednega urejanja nohtov na nogah. pa ne, da bi kdo mislil, da si po zimi ni potrebno urejati nohtov, ker so skriti v nogavicah in še stlačeni v neudobne čevlje, ampak sedaj se bodo zopet postavili na ogled. kako hudo je, ko pogled na pregrešno drage paščke čez nart zasenčijo neurejeni nohti. končno sem nataknila japonke in ugotovila, da so se moji nožni prsti malo razvadili, saj so jih paščki kar utesnjevali, predvsem pa mi ni jasna ideja o utesnjenosti med palcem in drugim prstom. že vrsto let nosim japonke, a vsako pomlad se ubadam s tem, da me vse tišči in žuli. kaj je torej svoboda za nožice? zavitost v mehke in raznobarvne nogavičke, skrite pred zlobnimi očmi razsodnikov ali odprtost na svežem zraku, vendar prevezanost s pasovi, vrvicami in drugimi sredstvi mučenja stopal, postavljene na ogled naključnim mimoidočim, ki se jim poveša pogled proti najnižjim delom telesa. morda pa obstaja vmesna pot, ki se jim reče crocksi. priznam, ni neke kvantne fizike v njihovem dizajnu, jih je pa zato udobno natakniti na noge. in tu je na tehtnico postavljen okus za estetiko in lepo naproti udobju. 

bicikliranje

za dan zemlje se mi zdi več kot primerno, da zmigam svoje telo na kolo. privlečem ga iz garaže. pozna se mu, da je imel zimsko spanje, saj je ves zaprašen in obmotan s pajčevino. najprej ga osvobodim pajkovih mrež, nato pa mu privoščim hladen tuš iz vrtne cevi. misim, da sem ga prebudila. zdaj ko je čist, se še bolj poznajo vse brazgotine, ki sva jih skupaj nabirala. malo tu, malo tam, pa se niso zacelile. morda pa je letos primeren čas, da dobi novo obleko, da se zgodi stilska preobrazba... hah, idej je veliko, a izvedba ne bo najbolj enostavna.
od globokih misli preidem h globokemu pritiskanju na pedale. leva, desna, leva, desna... saj je bil kar bister ta, ki je izumil pedale in verigo. na eni strani potisneš navzdol, na drugi strani pa pride kar samo navzgor. torej je kolo polavtomatsko. polovico dela opravi samo, drugo polovico pa vseeno morajo opraviti moje noge. pa se trudijo in pritiskajo, da bi se kolo premaknilo naprej. roke želijo pomagati, zato prestavljajo ročice, da bi nogam omogočile kar najprimernejšo obremenitev. glavo porinem globoko med roke, da bi delala čim manjši upor-tako delajo pravi kolesarji, a telo se kar hitro utrudi, saj ni navajeno teh gibov. zima je bila predolga in kondicija je odšla neznano kam. če jo kdo sreča, jo naj takoj pošlje nazaj k meni, do takrat, pa jo bom skušala sama iskati na kolesu.

pomlad v slikah

tako lepa pomlad se je naredila zunaj. vreme je že povsem primerno, da iz škatel privlečem najljubše sandale, škornje pa zakopljem čim bolj globoko, da mi jih še dooolgo ne bo treba znova obuti.

 tudi moja mačka sta povsem pomladno razpoložena. poležavata v privisoki travi in se kosata z lepoto prvih pomladnih cvetov.

 da ne govorim o sadnem drevju. tako lepo se zna obleči, a kaj, ko je njegova obleka tako zelo minljiva in če je ne bi ujela danes, bi nanjo ponovno čakala celo leto.

 najbolj sem očarana nad breskovimi cvetovi. tako punčkasto rozasti so, da se jim tudi čebelica ne more upreti in se prepusti užitkom cvetoče naslade.

 razvajeec želi imeti senco, da mu sonček ne bi slučajno premočno posijal v njegove zasanjane mačkaste oči.

 in sedaj še vedno ne vem, kaj je bolj očarljivo: mehka mucka, ki se nagajivo sučeta pod mojimi nogami, da moram paziti, da ne padem, ali pomladno romantični cvetovi, ki jih lahko občudujem le kratek čas.

Travnik

Ko stopim iz hiše, v trenutku zaprem oči, saj nisem navajena tako močne svetlobe. Nekaj trenutkov stojim na pragu in z zaprtimi očmi dvigam obraz proti nebu, da me sonček nežno boža in mi skozi pore na obrazu pošilja v telo toploto. Občutek je podoben, kot bi spila vroč čaj, ki se iz grla spušča po telesu in prav čutiš kako ti postaja toplo. Tako bi lahko stala več ur, a radovednost mi odpira oči. Svetloba je tako močna, da veke priprem, lica pa potegnem visoko, da se obzorje zmanjša in se količina svetlobe omeji. Skozi priprte oči gledam travnik. Mladostno zelena brava me pomirja. Koliko novega je zraslo v nekaj dneh. Bledo vijolične vijolice, plišasti cvetovi regrata in seveda marjetke. Tokrat se bohotijo v vsej svoji veličini, s povsem odprtimi cvetovi dvigajo svoje glavice visoko v nebo. Oziram se za prvimi metulji, a jih še ni. Tudi čebelice zaman pričakujem. Kje so vsi?
Zaželim si nabrati trvniškega cvetja, a si premislim. Naj krasijo travnik, ki se je oblekel v najlepšo obleko.

Nagajiv vetrič

Svetloba skozi žaluzije je napovedovala lep dan. Ob sovražnem zvoku budilke, je edina tolažba zagledati oranžne odtenke jutranje zarje. Ko razmaknem tanke ploščice žaluzij, me preseneti divje zvijanje cimprese. Spominjala me je na hip-hop plesalca, ki je zdaj na tleh, zdaj v zraku, nikoli pa pri miru. Prebudil se je silovit veter, ki je spal kakor grajski zmaj globoko v kleti in čakal na pravi trenutek, da pride na plano. Nepremišljeno se zaletava v hiše in ko zadene okno, se to samozavestno postavi proti. Čeprav je steklo krhko, se ne preda, le tu in tam mučno zacvili kot kužek, ko mu stopiš na rep. Želim ga začutiti tudi sama. Odpravim se ven. Vame butne, kot neznanec, ki hiti po ulici in se zaleti v mimoidočega. Lase pustim razpuščene, da se lahko igra z njimi in jih oblikuje kot deklice, ki se igrajo frizerje. Všeč mi je, veliko manj pa sosedi, ki ji nesramno premetava vedra in ko želi ujeti enega, ji že odnese drugega in ko ga želi zgrabiti, se ji tik pred nosom izmuzne za nekaj centrimetrov, da mora narediti še en korak bliže, da ga ujame. In se jezi, a ne more nič spremeniti. Spominja me na risanko, kjer pretiravajo, a tokrat je res. Meni pa je všeč ko mi mrši lase in se obračam zdaj z obrazom proti njemu, zdaj vstran, da dela čudne krivulje z mojimi lasmi. Če ne bi bilo vetra, bi bilo prav prijetno toplo in mi ne bi bilo potrebno obleči jakne, ki se je že tako dolgo želim znebiti ter obleči tanko majico in se razvajati na sončku. A danes še ni ta dan. Morda pa jutri, ali pojutrišnjem.

Zgodnje jutro

Tako zgodaj je, a se je zelena trava že uspela umiti z drobnimi kapljicami rose. Ko se ozrem zagledam stopinje. S koraki sem obrisala kapljice s trave. Travne bilke so se pogumno upirale teži mojega koraka in se upognile kot gibčna balerina.  Zdaj zgledajo svetlejše in bolj budne. Med vitkimi travnimi bilkami, ki so se bleščale v prvih sončnih žarkih, so se kot samotni otočki sredi oceana,  dvigale drobne marjetke. S širokimi listi so se nežno dotikale travnih bilk, kot bi jih želele pobožati, cvetovi pa so bili zaprti, kot otroške oči med spanjem. Nežno priprti, da bi se lahko ob prvem dotiku sončnega žarka odprli in se bohotili z množico smetanovo belih cvetnih lističev, ki so tu in tam obarvani z močno roza barvo. Kot bi jih površen slikar želel prebarvati, pa si je premislil. Sredi belega krilca pa nežno kuka rumena sredica, ki v sebi skriva posladek za čebelico, ki čaka na sonček, da ogreje nebo in ji pripravi pot do okrepčila na cvetu. Zraven pa rumene trobentice, ki so glavice stegovale proti soncu, da bila njihova lička lepa kot pri mladih dekličih, ki še ne potrebujejo ličil, da bi zgledali lepo.