tako zelo sem si želela pomladi in toplih dni. ne maram zimskih škornjev, ki itak niso nepremočljivi, če pa so, pa se jim ne reče škornji, ampak gojzerji in tehtajo vsaj dvakrat preveč, da bi jih lahko normalno nosil. in tako so moje noge končno dočakale svobodo. temperature so se dvignile in tudi mojim nožicam je postalo vroče, zato so z največjim veseljem smuknile iz nogavic. hja, preden pa se začne sezona japonk, sandal, natikačev itd., pa se začne sezona doslednega urejanja nohtov na nogah. pa ne, da bi kdo mislil, da si po zimi ni potrebno urejati nohtov, ker so skriti v nogavicah in še stlačeni v neudobne čevlje, ampak sedaj se bodo zopet postavili na ogled. kako hudo je, ko pogled na pregrešno drage paščke čez nart zasenčijo neurejeni nohti. končno sem nataknila japonke in ugotovila, da so se moji nožni prsti malo razvadili, saj so jih paščki kar utesnjevali, predvsem pa mi ni jasna ideja o utesnjenosti med palcem in drugim prstom. že vrsto let nosim japonke, a vsako pomlad se ubadam s tem, da me vse tišči in žuli. kaj je torej svoboda za nožice? zavitost v mehke in raznobarvne nogavičke, skrite pred zlobnimi očmi razsodnikov ali odprtost na svežem zraku, vendar prevezanost s pasovi, vrvicami in drugimi sredstvi mučenja stopal, postavljene na ogled naključnim mimoidočim, ki se jim poveša pogled proti najnižjim delom telesa. morda pa obstaja vmesna pot, ki se jim reče crocksi. priznam, ni neke kvantne fizike v njihovem dizajnu, jih je pa zato udobno natakniti na noge. in tu je na tehtnico postavljen okus za estetiko in lepo naproti udobju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar