za dan zemlje se mi zdi več kot primerno, da zmigam svoje telo na kolo. privlečem ga iz garaže. pozna se mu, da je imel zimsko spanje, saj je ves zaprašen in obmotan s pajčevino. najprej ga osvobodim pajkovih mrež, nato pa mu privoščim hladen tuš iz vrtne cevi. misim, da sem ga prebudila. zdaj ko je čist, se še bolj poznajo vse brazgotine, ki sva jih skupaj nabirala. malo tu, malo tam, pa se niso zacelile. morda pa je letos primeren čas, da dobi novo obleko, da se zgodi stilska preobrazba... hah, idej je veliko, a izvedba ne bo najbolj enostavna.
od globokih misli preidem h globokemu pritiskanju na pedale. leva, desna, leva, desna... saj je bil kar bister ta, ki je izumil pedale in verigo. na eni strani potisneš navzdol, na drugi strani pa pride kar samo navzgor. torej je kolo polavtomatsko. polovico dela opravi samo, drugo polovico pa vseeno morajo opraviti moje noge. pa se trudijo in pritiskajo, da bi se kolo premaknilo naprej. roke želijo pomagati, zato prestavljajo ročice, da bi nogam omogočile kar najprimernejšo obremenitev. glavo porinem globoko med roke, da bi delala čim manjši upor-tako delajo pravi kolesarji, a telo se kar hitro utrudi, saj ni navajeno teh gibov. zima je bila predolga in kondicija je odšla neznano kam. če jo kdo sreča, jo naj takoj pošlje nazaj k meni, do takrat, pa jo bom skušala sama iskati na kolesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar