Ko stopim iz hiše, v trenutku zaprem oči, saj nisem navajena tako močne svetlobe. Nekaj trenutkov stojim na pragu in z zaprtimi očmi dvigam obraz proti nebu, da me sonček nežno boža in mi skozi pore na obrazu pošilja v telo toploto. Občutek je podoben, kot bi spila vroč čaj, ki se iz grla spušča po telesu in prav čutiš kako ti postaja toplo. Tako bi lahko stala več ur, a radovednost mi odpira oči. Svetloba je tako močna, da veke priprem, lica pa potegnem visoko, da se obzorje zmanjša in se količina svetlobe omeji. Skozi priprte oči gledam travnik. Mladostno zelena brava me pomirja. Koliko novega je zraslo v nekaj dneh. Bledo vijolične vijolice, plišasti cvetovi regrata in seveda marjetke. Tokrat se bohotijo v vsej svoji veličini, s povsem odprtimi cvetovi dvigajo svoje glavice visoko v nebo. Oziram se za prvimi metulji, a jih še ni. Tudi čebelice zaman pričakujem. Kje so vsi?
Zaželim si nabrati trvniškega cvetja, a si premislim. Naj krasijo travnik, ki se je oblekel v najlepšo obleko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar