Svetloba skozi žaluzije je napovedovala lep dan. Ob sovražnem zvoku budilke, je edina tolažba zagledati oranžne odtenke jutranje zarje. Ko razmaknem tanke ploščice žaluzij, me preseneti divje zvijanje cimprese. Spominjala me je na hip-hop plesalca, ki je zdaj na tleh, zdaj v zraku, nikoli pa pri miru. Prebudil se je silovit veter, ki je spal kakor grajski zmaj globoko v kleti in čakal na pravi trenutek, da pride na plano. Nepremišljeno se zaletava v hiše in ko zadene okno, se to samozavestno postavi proti. Čeprav je steklo krhko, se ne preda, le tu in tam mučno zacvili kot kužek, ko mu stopiš na rep. Želim ga začutiti tudi sama. Odpravim se ven. Vame butne, kot neznanec, ki hiti po ulici in se zaleti v mimoidočega. Lase pustim razpuščene, da se lahko igra z njimi in jih oblikuje kot deklice, ki se igrajo frizerje. Všeč mi je, veliko manj pa sosedi, ki ji nesramno premetava vedra in ko želi ujeti enega, ji že odnese drugega in ko ga želi zgrabiti, se ji tik pred nosom izmuzne za nekaj centrimetrov, da mora narediti še en korak bliže, da ga ujame. In se jezi, a ne more nič spremeniti. Spominja me na risanko, kjer pretiravajo, a tokrat je res. Meni pa je všeč ko mi mrši lase in se obračam zdaj z obrazom proti njemu, zdaj vstran, da dela čudne krivulje z mojimi lasmi. Če ne bi bilo vetra, bi bilo prav prijetno toplo in mi ne bi bilo potrebno obleči jakne, ki se je že tako dolgo želim znebiti ter obleči tanko majico in se razvajati na sončku. A danes še ni ta dan. Morda pa jutri, ali pojutrišnjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar