svoboda nožnih prstov

tako zelo sem si želela pomladi in toplih dni. ne maram zimskih škornjev, ki itak niso nepremočljivi, če pa so, pa se jim ne reče škornji, ampak gojzerji in tehtajo vsaj dvakrat preveč, da bi jih lahko normalno nosil. in tako so moje noge končno dočakale svobodo. temperature so se dvignile in tudi mojim nožicam je postalo vroče, zato so z največjim veseljem smuknile iz nogavic. hja, preden pa se začne sezona japonk, sandal, natikačev itd., pa se začne sezona doslednega urejanja nohtov na nogah. pa ne, da bi kdo mislil, da si po zimi ni potrebno urejati nohtov, ker so skriti v nogavicah in še stlačeni v neudobne čevlje, ampak sedaj se bodo zopet postavili na ogled. kako hudo je, ko pogled na pregrešno drage paščke čez nart zasenčijo neurejeni nohti. končno sem nataknila japonke in ugotovila, da so se moji nožni prsti malo razvadili, saj so jih paščki kar utesnjevali, predvsem pa mi ni jasna ideja o utesnjenosti med palcem in drugim prstom. že vrsto let nosim japonke, a vsako pomlad se ubadam s tem, da me vse tišči in žuli. kaj je torej svoboda za nožice? zavitost v mehke in raznobarvne nogavičke, skrite pred zlobnimi očmi razsodnikov ali odprtost na svežem zraku, vendar prevezanost s pasovi, vrvicami in drugimi sredstvi mučenja stopal, postavljene na ogled naključnim mimoidočim, ki se jim poveša pogled proti najnižjim delom telesa. morda pa obstaja vmesna pot, ki se jim reče crocksi. priznam, ni neke kvantne fizike v njihovem dizajnu, jih je pa zato udobno natakniti na noge. in tu je na tehtnico postavljen okus za estetiko in lepo naproti udobju. 

bicikliranje

za dan zemlje se mi zdi več kot primerno, da zmigam svoje telo na kolo. privlečem ga iz garaže. pozna se mu, da je imel zimsko spanje, saj je ves zaprašen in obmotan s pajčevino. najprej ga osvobodim pajkovih mrež, nato pa mu privoščim hladen tuš iz vrtne cevi. misim, da sem ga prebudila. zdaj ko je čist, se še bolj poznajo vse brazgotine, ki sva jih skupaj nabirala. malo tu, malo tam, pa se niso zacelile. morda pa je letos primeren čas, da dobi novo obleko, da se zgodi stilska preobrazba... hah, idej je veliko, a izvedba ne bo najbolj enostavna.
od globokih misli preidem h globokemu pritiskanju na pedale. leva, desna, leva, desna... saj je bil kar bister ta, ki je izumil pedale in verigo. na eni strani potisneš navzdol, na drugi strani pa pride kar samo navzgor. torej je kolo polavtomatsko. polovico dela opravi samo, drugo polovico pa vseeno morajo opraviti moje noge. pa se trudijo in pritiskajo, da bi se kolo premaknilo naprej. roke želijo pomagati, zato prestavljajo ročice, da bi nogam omogočile kar najprimernejšo obremenitev. glavo porinem globoko med roke, da bi delala čim manjši upor-tako delajo pravi kolesarji, a telo se kar hitro utrudi, saj ni navajeno teh gibov. zima je bila predolga in kondicija je odšla neznano kam. če jo kdo sreča, jo naj takoj pošlje nazaj k meni, do takrat, pa jo bom skušala sama iskati na kolesu.

pomlad v slikah

tako lepa pomlad se je naredila zunaj. vreme je že povsem primerno, da iz škatel privlečem najljubše sandale, škornje pa zakopljem čim bolj globoko, da mi jih še dooolgo ne bo treba znova obuti.

 tudi moja mačka sta povsem pomladno razpoložena. poležavata v privisoki travi in se kosata z lepoto prvih pomladnih cvetov.

 da ne govorim o sadnem drevju. tako lepo se zna obleči, a kaj, ko je njegova obleka tako zelo minljiva in če je ne bi ujela danes, bi nanjo ponovno čakala celo leto.

 najbolj sem očarana nad breskovimi cvetovi. tako punčkasto rozasti so, da se jim tudi čebelica ne more upreti in se prepusti užitkom cvetoče naslade.

 razvajeec želi imeti senco, da mu sonček ne bi slučajno premočno posijal v njegove zasanjane mačkaste oči.

 in sedaj še vedno ne vem, kaj je bolj očarljivo: mehka mucka, ki se nagajivo sučeta pod mojimi nogami, da moram paziti, da ne padem, ali pomladno romantični cvetovi, ki jih lahko občudujem le kratek čas.

Travnik

Ko stopim iz hiše, v trenutku zaprem oči, saj nisem navajena tako močne svetlobe. Nekaj trenutkov stojim na pragu in z zaprtimi očmi dvigam obraz proti nebu, da me sonček nežno boža in mi skozi pore na obrazu pošilja v telo toploto. Občutek je podoben, kot bi spila vroč čaj, ki se iz grla spušča po telesu in prav čutiš kako ti postaja toplo. Tako bi lahko stala več ur, a radovednost mi odpira oči. Svetloba je tako močna, da veke priprem, lica pa potegnem visoko, da se obzorje zmanjša in se količina svetlobe omeji. Skozi priprte oči gledam travnik. Mladostno zelena brava me pomirja. Koliko novega je zraslo v nekaj dneh. Bledo vijolične vijolice, plišasti cvetovi regrata in seveda marjetke. Tokrat se bohotijo v vsej svoji veličini, s povsem odprtimi cvetovi dvigajo svoje glavice visoko v nebo. Oziram se za prvimi metulji, a jih še ni. Tudi čebelice zaman pričakujem. Kje so vsi?
Zaželim si nabrati trvniškega cvetja, a si premislim. Naj krasijo travnik, ki se je oblekel v najlepšo obleko.

Nagajiv vetrič

Svetloba skozi žaluzije je napovedovala lep dan. Ob sovražnem zvoku budilke, je edina tolažba zagledati oranžne odtenke jutranje zarje. Ko razmaknem tanke ploščice žaluzij, me preseneti divje zvijanje cimprese. Spominjala me je na hip-hop plesalca, ki je zdaj na tleh, zdaj v zraku, nikoli pa pri miru. Prebudil se je silovit veter, ki je spal kakor grajski zmaj globoko v kleti in čakal na pravi trenutek, da pride na plano. Nepremišljeno se zaletava v hiše in ko zadene okno, se to samozavestno postavi proti. Čeprav je steklo krhko, se ne preda, le tu in tam mučno zacvili kot kužek, ko mu stopiš na rep. Želim ga začutiti tudi sama. Odpravim se ven. Vame butne, kot neznanec, ki hiti po ulici in se zaleti v mimoidočega. Lase pustim razpuščene, da se lahko igra z njimi in jih oblikuje kot deklice, ki se igrajo frizerje. Všeč mi je, veliko manj pa sosedi, ki ji nesramno premetava vedra in ko želi ujeti enega, ji že odnese drugega in ko ga želi zgrabiti, se ji tik pred nosom izmuzne za nekaj centrimetrov, da mora narediti še en korak bliže, da ga ujame. In se jezi, a ne more nič spremeniti. Spominja me na risanko, kjer pretiravajo, a tokrat je res. Meni pa je všeč ko mi mrši lase in se obračam zdaj z obrazom proti njemu, zdaj vstran, da dela čudne krivulje z mojimi lasmi. Če ne bi bilo vetra, bi bilo prav prijetno toplo in mi ne bi bilo potrebno obleči jakne, ki se je že tako dolgo želim znebiti ter obleči tanko majico in se razvajati na sončku. A danes še ni ta dan. Morda pa jutri, ali pojutrišnjem.

Zgodnje jutro

Tako zgodaj je, a se je zelena trava že uspela umiti z drobnimi kapljicami rose. Ko se ozrem zagledam stopinje. S koraki sem obrisala kapljice s trave. Travne bilke so se pogumno upirale teži mojega koraka in se upognile kot gibčna balerina.  Zdaj zgledajo svetlejše in bolj budne. Med vitkimi travnimi bilkami, ki so se bleščale v prvih sončnih žarkih, so se kot samotni otočki sredi oceana,  dvigale drobne marjetke. S širokimi listi so se nežno dotikale travnih bilk, kot bi jih želele pobožati, cvetovi pa so bili zaprti, kot otroške oči med spanjem. Nežno priprti, da bi se lahko ob prvem dotiku sončnega žarka odprli in se bohotili z množico smetanovo belih cvetnih lističev, ki so tu in tam obarvani z močno roza barvo. Kot bi jih površen slikar želel prebarvati, pa si je premislil. Sredi belega krilca pa nežno kuka rumena sredica, ki v sebi skriva posladek za čebelico, ki čaka na sonček, da ogreje nebo in ji pripravi pot do okrepčila na cvetu. Zraven pa rumene trobentice, ki so glavice stegovale proti soncu, da bila njihova lička lepa kot pri mladih dekličih, ki še ne potrebujejo ličil, da bi zgledali lepo.